Sam radon, kot tudi njegov razpad nista nevarna zdravju, kar pa ne velja za njegove kratkožive razpadne produkte in sevanja. Kot rezultat alfa-preobrazbe radona nastajajo nanometrski aerosoli radonovih kratkoživih razpadnih produktov; polonij (Po), svinec (Pb) in bizmut (Bi), končno pa nastane stabilni atom svinca. Ti se v zraku vežejo na prašne delce in aerosole ter preko dihanja pridejo v pljuča, kjer se del delcev odloži na občutljivem tkivu. Tako je pri razpadanju delcev tkivo podvrženo ionizirajočemu sevanju, ki nas obseva od znotraj in povečuje tveganje za nastanek pljučnega raka. Obolenje pride počasi in se lahko pokaže čez nekaj desetletij. S podaljševanjem pričakovane življenjske dobe se tako povečuje tudi izpostavljenost prebivalstva radonu.
Radon in pljučni rak
Radon je za kajenjem drugi najpogostejši vzrok za nastanek pljučnega raka. Raziskave so pokazale, da je v Evropi 9 % vseh pljučnih rakavih obolenj povezanih z radonom. Ugotovili so tudi, da je pojavnost raka še posebej povečana med kadilci, ki so izpostavljeni radonu, kar je povezano z vezanjem radonovih razpadnih produktov na delce dima. Posledično je v takem primeru tudi pasivno kajenje mnogo bolj nevarno. Raziskave niso pokazale neke mejne koncentracije, nad katero se tveganje pojavi, ampak, da vsaka povečana izpostavljenost radonu povečuje nevarnost za pojav pljučnega raka. Ocenili so, da se za vsakih 100 Bq/m3 nevarnost poveča za 16 %. Pri 600 Bq/m3 je verjetnost še enkrat višja kot pri koncentraciji 100 Bq/m3.
Primerjava škodljivega učinka sevanja
Prejeto sevanje zaradi radona v povprečnem slovenskem stanovanju je primerljivo s sevanjem, ki ga dobimo, če pokadimo dve cigareti na dan. Vsakih 100 Bq/m3 več v življenjskem okolju, v katerem se povprečno zadržujemo polovico dneva, pa je približno enako sevanju treh pokajenih cigaret.
Pomembne povezave: